IZJAVA DRUŠTVA GIBANJE TRS GLEDE PRITOŽBE NA OKOLJEVARSTVENO SOGLASJE ARSO ZA MAGNO STAYER

Pri Društvu Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije – TRS  smo se za vključitev kot stranski udeleženec v zvezi s postopkom izdaje okoljevarstvenega soglasja za novo tovarno Magne v Hočah s strani ARSO odločili zato, ker nam je tako omogočeno aktivno in konkretno delovanje, posredovanje dobronamernih pripomb in priporočil, ki so vezana na udejanjanje trajnostnega in sonaravnega razvoja.

V okviru trajnostnega razvoja v skladu z ustavno določeno ekonomsko, socialno in ekološko funkcijo  lastnine zagovarjamo predvsem tri glavne trajnostne razvojne stebre, poleg vrednotnega, četrtega (etika in kultura), to so okolje, sociala in ekonomija. Zgolj optimalno razmerje med trajnostnimi gradniki zagotavlja odgovoren  napredek človeške družbe, Slovenije in zagotavlja ohranjanja našega  planeta. torej brez dodatnega izčrpavanja danih naravnih virov in dodatnega onesnaževanja okolja. Tako nas povezuje skrb za do naših otrok in vnukov z odgovornim trajnim ohranjanjem bioloških pogojev življenja in hkratno iskanje zahtevnih kratkoročnih gospodarskih in socialnih rešitev. S tega stališča zagovarjamo okolju in bodočim rodovom prijazna, zelena delovna mesta ter čim večjo samooskrbo.

Poudarjamo, da smo pravočasno in javno izrazili svoje nestrinjanje z izbrano lokacijo v Hočah, ki bo nepovratno uničila okoli 100 ha najboljših kmetijskih zemljišč - na vodovarstvenem območju. V društvu se zelo zavedamo izjemnega ekonomsko-socialnega pomena  novih zaposlitev v socialno izčrpani Podravski regiji z visoko brezposelnostjo. Kljub dejstvu, da gre za zlasti vodnoekološko in z vidika kakovosti ozračja za potencialno tvegano dejavnost  (lakirnica), se nismo enostransko opredelili proti možnosti postavitve podjetja Magne v regiji. Konstruktivno smo predlagali smo, da se poišče  druga kmetijsko in okoljsko sprejemljivejša lokacija, saj so v Podravju (Maribor, Ptuj, Kidričevo…) številna degradirana, nekdanja industrijska območja, kjer se bi uresničila načrtovana tuja investicija. A je besedno »trajnostna« vladna koalicija nasprotno raje sprejela poseben zakon, ki je »požegnal« večplastno sporno lokacijo, gospodarski minister, ki bi bil po svoji ozki razvojni filozofiji morda sprejemljiv za sredo prejšnjega stoletja, pa je tebi nič meni nič okoljevarstvenike označil kar kot eko-teroriste. Predsednik demokratične slovenske vlade z etičnim teoretičnem pedigrejem pa – nič…

Govor na obeležju poboje družine pred koncem druge svetovne vojne na Peršmanu.

Tovarišice in tovariši, prijatelji in somišljeniki, spoštovani koroški domoljubi!

Neizmerno vesela in ponosna sem, da sem danes tukaj z vami. Tu, pri Peršmanu, kjer se je samo nekaj dni pred koncem 2. svetovne vojne zgodil nepojmljiv zločin. Prav tukaj, na Koroškem, se je izkristalizirala moja levičarska in antifašistična upornost, ki me je kot igralko spremenila v poslanko DZ.

Ravno trpljenje koroških Slovencev me je prepričalo, kako pomembno je ohranjati vrednote partizanskega boja in nikoli popustiti tistim, ki danes želijo potvarjati zgodovinska dejstva in blatiti žrtve za svobodo.

Leta 2008 sem v Celovcu sodelovala pri gledališki predstavi »Partizan«. V rokah sem držala okrvavljene dokumente, s solzami namočena pisma mučenih, ki so pisali domačim iz zaporov pred eksekucijo. Sama sem med drugim igrala Ano Sadovnik, ki so ji SS-ovski rafali v naročju pokosili enoletnega bratca.

Dnevi, ki sem jih preživela med prijaznimi domačini v teh krajih so me za zmeraj zaznamovali.

Do takrat nisem vedela, da je bil protifašistični upor na Koroškem najpomembnejši boj proti nacionalsocialističnemu režimu znotraj meja tretjega rajha, odporniške akcije pa so neločljivo povezane s slovenskim koroškim prebivalstvom. Nacionalsocialistična politika nasproti koroškim Slovencem je bila politika zatiranja, preganjanja, deportiranja, razlaščanja in postopne prepovedi slovenskega jezika v javnem življenju. Kljub temu ste stali inu obstali, zato uživate moje globoko spoštovanje.

Ponosna sem, da je bil 1. koroški bataljon ustanovljen ravno v mojih krajih, v Beli krajini, v vasi Tribuče, kjer smo leta 2015 zamenjali dotrajano spominsko ploščo in z dvojezičnim programom počastili ta spomin.