Na zadnjem srečanju s Tolminci me prešinila misel – pa jaz sem jo že videla!

In sem se zakopala v stare fotografije. Kar pomeni , da sem iz predalov izbrskala zunanje diske s shranjenimi digitalnimi fotografijami. Točno sem vedela, kaj iščem. Izbledel otis na kamnu, posneto pred leti v Soči pod mostom pri Kobaridu. Najdlaaa!!  

Legendo o Faroniki še zdaj pripovedujejo na Tolminskem.  Zgodba se začne v času, ko je bila samo voda. In bog je vanjo vrgel pest peska. Eno peščeno zrno je končalo na hrbtu ribe Faronike. In tako je nastal svet. Če Faronika pomiga z repom nastane potres. Če pa se obrne, povzroči vesoljni potop in konec sveta. Na Tolminskem so najdli freske s podobo gole ženske, ki v rokah drži svoj dvojni rep. Sirena iz Soče?

Kaj pa ta podoba na moji fotografiji? Ta dan pred dobrimi tremi leti je Soča bila preveč hitra in nevarna za mojo veliko, okorno fotografsko opremo. Zaradi tega je le-ta ostala na obali in jaz sem v vodo vzela mali kompaktni Sony fotoaparat. Moja naloga je bila potapljaško spremstvo Roberta, ki je to poletje opravil začetni potapljaški tečaj.
Potopila sva se iz male peščene zaplate pri Napoleonovem mostu pri Kobaridu. Robi se je boril s tokom pol plavutke pred mano. Vidljivost je bila dovolj dobra le za kakšen škljoc za spomin. Globina med 5 in 7m. Fizično manj naporen je povratek. Prepustiva se toku in vsako toliko zavijeva v protitok, za skale. Kje me ponavadi čakajo soške marmorne lepotice. Izjemna srečanja, ki odtehtajo vse napore potapljanja v toku.
Na enem od teh ustavljanj sem na skali v globini 4-5m zagledala veliko podobo. Oko, ki je zrlo v mene, krik iz globin. Skoraj meter dolg ribi podoben lik, je bil prevelik za moj majhen fotoaparat. Tako sta nastala samo dva slaba posnetka. In sem že morala odrinit za Robertom, ki je počasi izginjal v mlečni soški meglici. Šele zunaj sem mu razložila razlog za moj zaostanek. Odločena, da se čimprej vrnem na mesto, kje sem zagledala to čudno podobo na kamnu.
Načrtovati potop v reko Sočo je nezahvalno opravilo. Tako se pretekli dnevi, preden sem se spet odpravila v Sočo pri Kobaridu. Večkrat sem plavala proti toku in počivala nošena s tokom, pregledala potopljene skale in brežine – ribje podobe na skali nisem več videla.
Vse do danes, ko sem dobila logotip podjetja Faronika v roke. In slišala legendo o ribi, ki je odgovorna za potrese, tako značilne za to posoško področje. Legendo, ki je doma v krajih, kje sem tudi jaz zagledala ribjo podobo na kamnu v globinah reke Soče. In so se stvari sklenile.
Faronika pa še zmeraj počiva nekje v Soči. In upam, da bo njen rep še dolgo miroval.

Velika HVALA Lucijanu in Dušanu! Brez vas bi ta fotografija počasi padla v pozabo.